Lipicanec, ena najstarejših kulturnih pasem konj v Evropi in na svetu, je v rejskem zgodovinskem in kulturnem in smislu izjemna in nadvse pomembna pasma, ki se je v času od ustanovitve Kobilarne Lipica leta 1580, izoblikovala v Kobilarni Lipica in se razvijala na temeljih vsestranskega preizkušanja v Španski dvorni jahalni šoli na Dunaju, v zadnjem stoletju pa tudi v posameznih državnih kobilarnah tradicionalnih rejskih dežel – Avstrije, Hrvaške, Italije, Madžarske, Romunije in Slovaške.

Kobilarno Lipica je leta 1580 ustanovil habsburški nadvojvoda Karel II, regent Štajerske, Koroške, Kranjske, Istre in Trsta, ki je vas Lipico s posestvom odkupil od tržaškega škofa Corette. Za oplemenjevanje kraških konj, ki so že v antiki in srednjem veku sloveli po svoji lepoti, vzdržljivosti in čvrsti konstituciji, so bili že v prvem letu v Španiji kupljeni trije plemenski žrebci, v naslednjem letu pa 6 žrebcev in 24 kobil. Tudi kasneje so rejo “Kraških konj”, kot so imenovali konje zrejene v Lipici, dopolnjevali z nakupi plemenskih živali, predvsem žrebcev Španske, Neapolitanske, Danske in Kladrubške reje, od prve polovice 19. stoletja pa tudi arabskih konj.

Klasične žrebčevske linije, ter klasični rodovi kobil so se izoblikovali v Lipici koncem 18. in v začetku 19. stoletja.
Koncem 19. in v začetku dvajsetega stoletja sta se v Kobilarnah na Hrvaškem, Madžarskem in v Romuniji izoblikovali dve novi žrebčevski liniji Tulipan in Incitato ter številni novi rodovi kobil – 14 hrvaških rodov, 13 madžarskih rodov, 14 romunskih rodov in trije jugoslovanski rodovi; (Priloga 1. LIF establishings acts, Bruxeles 2001). Po letu 1947 se je v Lipici izoblikoval novi rod Rebecca/Thais (Rebecca, Višnjevci).

Kobilarna Lipica je po letu 1947 obnovila rejo in z ustanovitvijo šole klasičnega dresurnega jahanja ter načrtno rabo zrejenih konj v vpregah zagotovila preizkušanje delovnih sposobnosti konj v tradicionalni, dotlej uveljavljeni obliki. Zaradi svoje maloštevilnosti in razpršenosti celotne populacije velja lipicanska pasma za izjemno ogroženo, ne le v smislu ohranjanja zadovoljivega števila živali za zagotavljanje potrebne genetske raznovrstnosti, temveč predvsem v smislu ohranjanja pasemskih značilnosti. Zato ta rejski program uveljavlja tudi sodelovanje Kobilarne Lipica z ostalimi kobilarnami v tradicionalnih rejskih deželah in vsemi ostalimi rejskimi organizacijami pri oblikovanju in izvajanju temeljnega, mednarodno usklajenega rejskega programa, utemeljenega na dosedanjih sporazumih v okviru LIF in na spoznanjih projekta COPERNICUS.

Pasma je razširjena po vsej državi in 18 državah Evrope, Amerike, Afrike in Avstralije.

Kobilarna Lipica si prizadeva za konstruktivno sodelovanje z vsemi drugimi rejskimi organizacijami, zlasti s kobilarnami iz tradicionalnih rejskih dežel.
Kobilarna Lipica tudi aktivno sodeluje v mednarodnem združenju Lipizzan International Federation (LIF), ki združuje rejske organizacije skoraj vseh držav, kjer se vzreja lipicance in v European State Studs Association (ESSA).

Po: REJSKI PROGRAM ZA PASMO LIPICANSKI KONJ, avtor programa: J. Rus.